Ognjemeti in petarde so nočna mora marsikaterega skrbnika psa. Nekateri psi trpijo v tišini, medtem ko drugi jasno pokažejo, kakšno grozo doživljajo. Ne glede na stopnjo strahu, ki jo kaže naš pes, smo mu dolžni nuditi oporo in poskušati omiliti njegovo stisko. Rešitev pogosto najdemo s poskušanjem, ko sproti odkrivamo, kaj za našega psa deluje in kaj ne.
Veliko psov se grozno boji glasnih pokov petard in ognjemetov. Nekateri psi trpijo v tišini, nekateri se skrivajo za pohištvom, drugi se tresejo, cvilijo, lajajo, tulijo, poskušajo pobegniti in se slinijo.
Ognjemeti so glasni, vsiljivi, nepredvidljivi in psi jim ne morejo ubežati.
Kadar psi doživijo nekaj, kar jih prestraši ali ustraši, se počutijo ogrožene. Glasen pok, ki ga povzroči petarda ali ognjemet, večino psov prestraši in jim celo za trenutek vzbudi občutek, da so življenjsko ogroženi. Ta občutek spremlja odziv njihovega živčnega sistema, ki telesu sporoči, da je v nevarnosti in ga pripravi na beg ali boj.
Ko se psi prvič znajdejo v določeni situaciji, ki jih prestraši, se zgodi ena od dveh stvari:
- Ugotovijo, da so varni in situaciji ne posvečajo več pozornosti.
- Razvijejo strah, tesnobo ali fobijo pred dotično situacijo.
Ko pes nekaj doživi prvič, se glede na svoje znanje, izkušnje in odziv okolice odloči, ali je situacija nevarna ali ne.
Če se počuti varnega, lahko zadevo v miru razišče in se odloči, ali je dovolj zanimiva, da se je naslednjič razveseli, ali pa je le še en nepomemben del njegovega okolja, ki mu v prihodnosti več ne posveča pozornosti.
Če je pes nesiguren, ima slabe izkušnje, ali mu ni dovoljeno, da situacijo sam preuči in predela, ga lahko prevzame strah. Prav tako lahko razvije strah pred določeno situacijo v primeru, da so okoli njega posamezniki, ki na dogodek odreagirajo prestrašeno ali agresivno. Včasih, če je šok dovolj močan, je dovolj ena sama izkušnja, ki psu povzroči travmo. Od takrat naprej se bo situacije ali dogodka vedno bal.
Petarde in ognjemeti so glasni, nepredvidljivi, prihajajo z vseh smeri ter imajo močan svetloben učinek. Nepredvidljivost in nezmožnost določitve izvora hrupa in zatorej nezmožnost umika, je za veliko psov grozljiv. Kako močno se bo pes zvoka petarde ali ognjemeta bal, je odvisno od posameznika, njegove starosti, izkušenj, njegove naravne odpornosti na stres, od tega, kako se ob dogodku obnašajo psi in ljudje, ki jim zaupa ter od tega, kje je in kaj počne, ko sliši prvi pok.
Odpravljanja in preprečevanja strahu pred glasnimi zvoki, poki in bliski se lahko lotimo na več načinov. Če se odpravljanja lotimo pravočasno, lahko s sistematičnim in postopnim navajanjem na zvok ognjemetov strah ter odziv psa močno omilimo ali celo odpravimo. Seveda zelo težko ponazorimo dejansko situacijo in dogajanje, vendar lahko psa navadimo na določene elemente ognjemetov, kar mu potem olajša sprejemanje celotne situacije.
Sistematičnega odpravljanja strahu ali tesnobe s prilagajanjem razdalje in glasnosti zvokov pirotehnike se moramo lotiti nekaj mesecev vnaprej. Če so prazniki tik pred vrati, se lahko za kratkoročno rešitev obrnemo na našega veterinarja, da nam svetuje ali predpiše zdravila, ki bodo našemu psu pomagala premagati največjo stisko.
Če imamo možnost, se lahko odpravimo na počitnice ali k sorodnikom in prijateljem na podeželje oziroma na kraj, kjer ljudje ne praznujejo z ognjemeti ali pa jih je vsaj veliko manj. Tudi če nimamo možnosti dopustovanja na mirnem kraju, lahko vsaj sprehode organiziramo tako, da se odpeljemo na miren kraj, kjer ni veliko ljudi in prometa, da se naš pes sprosti vsaj za kratek čas.
V primeru, da imate psa, ki večino časa preživi na vrtu, privezan ali v pesjaku, je najmanj, kar lahko naredite, da mu v času praznikov uredite možnost bivanja v garaži ali na hodniku, da ga zavarujete pred norijo ognjemetov in petard ter morebitnimi poškodbami na ta račun.
Psu lahko znatno olajšamo čas praznikov tudi tako, da mu v varnem delu doma pripravimo zatemnjen in udoben kotiček, kamor se lahko umakne, če ter ko želi.
V času ognjemetov lahko veliko razliko v počutju psa pomenijo tudi zagrnjene zavese in spuščene rolete.
K umirjanju lahko pripomorejo tudi različni komplementarni pristopi, s katerimi pričnemo vsaj teden dni pred prazniki in nadaljujemo vsaj še teden po njih:
Če strah pred ognjemeti ni prehud, nekaterim psom pomaga, če imamo na dan praznovanja prižgano televizijo ali radio. Glasnost mora biti naravnana tako, da vsaj delno prekrije zunanje zvoke in hkrati ni preglasno za občutljiva ušesa naših psov. Nekatere pse lahko zamotimo z različnimi miselnimi igrami, iskanjem hrane ali žvečilkami.
Ne glede na stopnjo strahu pa vsem psom koristi naša bližina. To pomeni, da jih v obdobju praznikov in predvsem v urah, ko je verjetnost pokov največja, ne puščamo samih. Omogočimo jim, da so ob nas in se nas tiščijo, če to potrebujejo.
Če so zaskrbljeni, jim lahko tudi nežno, tiho in mirno prigovarjamo. Tako jim pokažemo, da jih razumemo, da nam lahko zaupajo in da jim bomo nudili oporo.
Če imamo mladička ali mladega psa, ki še nima izkušenj z glasnimi poki, lahko preventivno začnemo s sistematičnim in postopnim navajanjem na zvok ognjemetov. Začnemo s tihim predvajanjem in glasnost višamo šele, ko pes ne kaže nobene zaskrbljenosti okoli predvajanega zvoka. Ko se zunaj srečamo z nenadnim pokom, se poskušamo odzvati čim bolj mirno in nevtralno, saj se naš pes uči z opazovanjem. Če mi ne bomo odreagirali na pok, bomo dali tudi psu vedeti, da ni razloga za vznemirjenje.
Ne glede na to, kako se boste odločili vašemu psu pomagati, je najpomembneje, da nekaj storite, saj ni pošteno, če ga pustite, da se sam spopada s težavami našega sveta. Nejevolja zaradi ognjemetov in petard našim psom ne pomaga, zato poskušajte biti čim bolj sproščeni ter umirjeni tudi vi. Pogosto do rešitve ali vsaj omilitve strahu naših psov pridemo skozi serijo poskusov in napak ter sproti odkrivamo, kaj na našega psa deluje in kaj ne.
Psov v času, ko je verjetnost pokov največja, ne puščamo samih.
Ne pozabite, da tudi psi po praznikih, polnih stresa, vznemirjenosti in strahu, potrebujejo nekaj dni počitka ter predvsem kvalitetnega spanca.
Prizanesite jim z zahtevami vsakdanjega življenja in bodite razumevajoči, če so bolj razdražljivi ter hitreje odreagirajo na dotik, hrup ali druge dražljaje. Omogočite jim mirne, počasne in sproščujoče sprehode v naravi, z veliko vohanja ter raziskovanja.
