Diegova pot do njegovega trdovratnega kroničnega stresa se je začela že zelo kmalu. Kako je njegova mama prišla v gozd, kjer so jo našli skupaj z osmimi mladiči, ne vemo. Vemo pa, da tak začetek življenja ne samo da ni prijeten, ampak pušča posledice. Enako kot tudi prezgodnja ločitev od mame, prvi neprimeren začasni dom in hitra selitev v drug dom, kjer pa so se njegove težavnosti vendarle lotili po pameti – vpisali so se v pasjo šolo. Med navodili, ki so jih dobili, je bilo tudi, da je treba psa fizično izmučiti, da ne bo več povzročal težav. Seveda poslušaš svojega inštruktorja, priznanega kinologa, ki zase pravi, da je eden najboljših v Sloveniji. Si upaš sploh za trenutek podvomiti o njegovih besedah?
In tako se odločiš nekaj mesecev starega mladiča utruditi. Za vsako ceno. Odločiš se, da boš to naredil na varen, enostaven in družbeno sprejemljiv način – z metanjem žogic. Toliko lažje, ker se ti zdi, da se kužek ob tej igri zabava. Komaj čaka, da vržeš še enkrat, pa še enkrat in še enkrat, dokler dobesedno ne pade dol. Nalogo si dobro opravil.
Po nekaj tednih opaziš, da polurno metanje žogice zjutraj in zvečer ni več dovolj, da kuža kratek čas odspi in nato zahteva več. Tečnari naokoli, razgraja, teka po stanovanju in uničuje svoje igrače, čevlje ali celo pohištvo. Igro z žogico zjutraj in zvečer tako podaljšaš na eno uro. Ko tudi to ni več dovolj, uvedeš še popoldansko igro z žogo, kadarkoli si lahko vzameš čas. Hkrati še podaljšuješ jutranji in večerni čas metanja žogice in kmalu si v začaranem krogu. Zdi se ti, da bolj ko se trudiš, da bi psa utrudil, več energije ima za različne neumnosti. Ugotavljaš, da pes nabira telesno kondicijo, in to precej hitreje kot ti. Prav nobene možnosti nimaš, da ga dohitiš. To pa še ni vse! Zaradi psihične in fizične preobremenitve, ki pomeni visoke ravni adrenalina in drugih stresnih hormonov v telesu, kuža postane razdražljiv, reaktiven, ne more se več umiriti, težko se koncentrira in uči, hkrati pa se zaradi oslabljenega imunskega sistema, ki je posledica stresa, pojavljajo različne zdravstvene težave. Dosegel si torej točno nasprotno od tistega, kar si želel.
Pri telesnem naporu (recimo izlet v gore) se v telesu sprosti veliko adrenalina, ki poviša srčni utrip in pospeši dihanje ter tako omogoči preusmeritev kisika in energije v mišice, da zmoremo premagati zahtevno pot. Manj izurjene so mišice, močnejša in hitrejša bo reakcija. V takem primeru obstaja velika verjetnost, da bomo naslednji dan v mišicah čutili bolečino. Ta bolečina ima svojo nalogo – opozori nas, da smo pretiravali in da potrebujemo počitek. Če se tega ne zavedamo, nas že sama bolečina zelo kmalu prepriča, da se naslednji dan ne naprezamo preveč. Bolj kot smo natrenirani, večje napore zmoremo in manj počitka potrebujemo. Popolnoma enako se dogaja živalim.
Večini med nami je povezava med obremenjevanjem telesa in pridobivanjem kondicije precej jasna. Kadar gre za nas same, nam je jasno tudi, da se moramo obremenjevati postopno. Če nam to ni jasno, nam naše telo z bolečino pove, kdaj ne zmore več. Pri psih pa na to postopnost popolnoma pozabimo. Prav neverjetno je, kako mnogi silijo pasje mladičke, da tečejo ure in ure, vodijo jih na dolge sprehode in hodijo z njimi v planine. Pri treh, štirih, petih, šestih mesecih psi še nimajo dobro razvite koordinacije, kaj šele mišice. Pri tej starosti so še otroci in njihovo telo se šele počasi razvija. Kako se razvija, je odvisno od aktivnosti, ki so jim dovoljene oziroma v katere jih silimo. Dolgi sprehodi, hiter tek na dolge proge, ostri obrati, preskakovanje visokih ovir in skakanje z višine na trda tla so uničujoči za telo. V času odraščanja mišice namreč še niso dovolj razvite, da bi omilile udarec, zato je sklep ob prevelikih naporih preobremenjen. Kost udari ob kost in se poškoduje. To pa je precej boleče in pušča trajne posledice na mišicah, sklepih in hrbtenici naših psov.
Diego je le eden izmed številnih takih psov, ki so bili v mladih letih telesno preobremenjeni. Vsakodnevno izčrpavanje s tekanjem za žogico je brez dvoma povzročalo hude bolečine v mišicah in sklepih. Ker je bil ta tek na urniku vsak dan, brez možnosti, da bi si telo kdaj odpočilo, je telo odgovorilo na stres na edini način, ki ga pozna – povišalo je raven stresnih hormonov. To pa med drugim pomeni tudi slabo počutje, nemir in razdražljivost; in na podlagi tega je bil Diego označen za reaktivnega psa.
Danes se izogibava preobremenjevanju. To ne pomeni, da telesne aktivnosti ni. Seveda je, saj je nujno potrebna! Vendar takrat in toliko, kot si je Diego želi. Običajno to pomeni dnevno 15 do 20 minut prostega gibanja – teče lahko tako daleč in tako hitro, kot želi, dela ovinke, pospešuje in upočasnjuje po lastni presoji in – če se mu zahoče, – lahko preskoči tudi kako oviro. Nato se umiri in veselo raziskuje okolico. Možnost izbire in varno okolje mu tako omogočata, da poleg potrebe po njemu primernem gibanju zadovolji tudi svoje možgančke. Tak napor je sproščajoč in zagotavlja uravnoteženo utrujenost, ki mu omogoča zadovoljno in umirjeno življenje. Kljub temu pa nikoli ne bom mogla odpraviti vseh posledic hudih preobremenitev, ki so nastale, ko je bil še otrok. Vedno bo imel težave s hrbtenico, poškodovane komolce in kolena ter ostale nepravilnosti, ki z leti prihajajo vedno bolj do izraza. K sreči sva zelo kmalu začela z vsemi komplementarnimi metodami zdravljenja, ki se zdaj obrestujejo in najinim veterinarjem omogočajo bolj umirjeno ter učinkovito raziskovanje možnosti zdravljenja.
