Namen vsakršnega treninga konj je razvoj konja v zadovoljnega in zdravega atleta. To pomeni, da mora trening potekati tako, da konj postopoma izboljšuje svoje psihične in fizične sposobnosti. Konj naj bi tekom treninga postajal vse bolj sproščen in samozavesten, obenem pa tudi vse močnejši, kar mu omogoča boljši nadzor nad svojim telesom. Tovrsten razvoj je razviden tudi navzven, razvoj moči je namreč direktno povezan z razvojem mišic in s fizičnim izgledom.
Nič ni lepšega kot lepo grajen in razvit konj, čigar sama pojava izraža moč. Stanje konjevih mišic pove veliko o tem, kako pravilen je njegov trening in katere aspekte dela je potrebno izboljšati. Neenakomerno razvite mišice so pogosto znak, da moramo pri treningu nekaj spremeniti. Če se naučimo spremljati razvoj mišic, bomo trening mnogo lažje prilagajali konjevim potrebam.
Vrat
Konjev vrat igra pomembno vlogo pri gibanju, sodeluje namreč pri ohranjanju ravnotežja. Konj med jahanjem vratne mišice uporablja zelo aktivno, kar se sčasoma pozna na zunanjem videzu vratu. Kadar trening poteka postopoma in pravilno, konj enakomerno razvije vse mišice, zaradi česar vrat izgleda daljši ter močnejši. Vratnih mišic, ki sodelujejo pri jahanju, je ogromno in ni vseeno, na katere izmed njih se konj med gibanjem najbolj zanaša. Ob nepravilnih metodah treninga se konj hitro nauči pretirano obremenjevati le nekatere mišice vratu, kar se na dolgi rok pokaže kot neenakomerno razvit vrat.
Vsaka mišica se mora izmenično krčiti in sproščati. Kadar se to ne dogaja, ampak je mišica pretirano aktivna ali dlje časa neaktivna, se bo vrat razvil neenakomerno. Premočno delovanje vajeti je ena izmed napak, ki na razvoj vratu vpliva negativno. Kadar je jahačeva roka premočna, bo konj pretirano napenjal mišice zgornjega dela vratu, zaradi česar bodo te sčasoma postale preveč izrazite in zakrčene. Ker se mišice zgornjega dela vratu aktivirajo v odgovor na jahačevo premočno roko in so predolgo časa v aktivnem krčenju, bodo slabše opravljale svojo primarno nalogo. Primarna naloga mišic zgornjega dela vratu je premikanje zgornjega dela plečnice, ki je potrebno za to, da konj nogo pri koraku premakne naprej.
Kjer ena mišica ne opravlja svojega dela, bo morala druga mišica delati toliko več. V tem primeru je to velika mišica na spodnji strani vratu, ki prav tako sodeluje pri premikanju noge naprej. Ker v primeru zakrčenih zgornjih mišic vratu izgubi svojega partnerja pri delu, bo sama delala več in postajala vse močnejša. Tako bo vrat v končni fazi izgledal neenakomeren, spodnja stran bo namreč mnogo bolj omišičena, zgornji del vratu pa bo zakrčen in boleč. Pri teh konjih se pogosto pojavi tudi manjša vdolbina tik pred vihrom. To je dober pokazatelj, da je potrebno pri načinu treninga nekaj spremeniti.
Tudi, kadar konj nima pretirano izrazito razvitih spodnjih mišic vratu, je lahko vrat neenakomeren. Globje mišice vratu igrajo pomembno vlogo pri gibanju, skrbijo namreč za stabilizacijo vratnih vretenc. Kadar so zaradi nepravilnega dela pretirano aktivne, izgubijo enakomeren, neočiten videz vzdolž vratu in postanejo pretirano izrazite v okolici tretjega vretenca. V tem primeru opazimo, da je polovica vratu, ki je bližje glavi, širša, kot polovica, ki je bližje vihru. Koren vratu mora biti najširši, nato pa se mišična masa postopoma tanjša. To je pokazatelj dobrega dela. Z neenakomerno razvitim vratom se spopademo tako, da se vrnemo nazaj k osnovam, pri tem pa se nenehno opominjamo, da mora biti roka nežna. Šele, ko dosežemo, da konj svojo glavo nosi sam, se lahko ponovno lotimo izvajanja težjih elementov.
Hrbet
Eden izmed glavnih pokazateljev pomanjkljivosti dela s konjem je stanje njegovih hrbtnih mišic. Dolga hrbtna mišica, ki se razteza vse od vihra do prvih vretenc križnice, igra veliko vlogo pri gibanju. Njena primarna naloga je ekstenzija hrbta, med gibanjem pa služi tako večjim gibom kot stabilizaciji. Kadar trening poteka pravilno, se dolga hrbtna mišica postopoma razvija. Kadar je zdrava, je na otip mehka kot naša stegenska mišica in hkrati elastična. Hrbet pri dobro razvitem konju je poln, sama hrbtenica pa izgleda, kot bi potekala v utoru med levo in desno mišico.
Vendar pa vse prepogosto videvamo ravno obratno situacijo. Pogosto se dogaja, da konj kljub rednemu delu hrbta ne razvija dobro, ali pa mišice na tem predelu celo izgublja. To ni normalno in je vedno znak, da nekaj delamo narobe. Bodisi je problem jahač bodisi sedlo, ali pa samo delo. Če opazimo, da konj izgublja hrbtne mišice, nas mora začeti skrbeti.
Atrofija hrbtnih mišic po navadi nastane zaradi tega, ker so te mišice med jahanjem pretirano obremenjene. Konj, ki ne zna na pravilen način nositi jahača, se bo z dodatno težo spopadel tako, da bo napel hrbtne mišice.
To so konji, ki se po navadi gibljejo z visoko dvignjeno glavo in usločenim hrbtom. Dolga hrbtna mišica je tako nenehno aktivna, kar na dolgi rok ne more funkcionirati. Mišica hitro postane preobremenjena in zakrčena. Zakrčena mišica ima oslabljeno oskrbo s hranilnimi snovmi, zaradi česar se začne postopek atrofije.
Konjev hrbet v tem primeru na pogled izgleda nekoliko udrt, v hujših primerih tudi hrbtenica postane mnogo bolj izrazita. V teh primerih je bistveno, da najdemo vzrok za nepravilen razvoj, ga odpravimo, nato pa konja postopoma pričnemo ponovno obremenjevati. V teh primerih se dobro obnese delo na tleh.
Zadnji del
Konjeve zadnje noge so tiste, ki proizvajajo energijo za gibanje naprej, zato je povsem logično, da ima trening na mišice zadnjih nog velik vpliv. Ko se konj nauči pravilno nositi jahača, postanejo zadnje noge precej bolj obremenjene, kot so med gibanjem v naravi, sprednje noge pa so nekoliko razbremenjene. Ko zadnje noge prevzamejo del nosilne funkcije, zelo trdo dela predvsem štiriglava stegenska mišica, ki se v odgovor na obremenitev prične razvijati.
Prav tako bolj izrazite postanejo mišice zadnjice. Rezultat je lepo razvit in okrogel zadnji del. Kadar konj med jahanjem ne aktivira zadnjih nog, večino teže nosijo sprednje noge, zaradi česar se mišice zadnjih nog ne razvijejo enakomerno. V teh primerih je razvoj štiriglave stegenske mišice pomanjkljiv, kar se lepo vidi, če konja pogledamo od zadaj. Z roko v roki s slabše razvito štiriglavo stegensko mišico gredo pretirano razvite mišice okoli plečnice. Kadar konj, ki ga gledamo od strani, daje vtis, da sprednja polovica pripada večjemu konju kot zadnja polovica, lahko posumimo, da se konj konj med jahanjem ne giblje z aktivnimi zadnjimi nogami.
Ko zadnje noge prevzamejo del nosilne funkcije, zelo trdo dela predvsem štiriglava stegenska mišica, ki se v odgovor na obremenitev prične razvijati. Prav tako bolj izrazite postanejo mišice zadnjice. Rezultat je lepo razvit in okrogel zadnji del.
Kadar tak konj veliko dela, njegovo stanje pogosto spremljajo tudi preveč razvite in zakrčene mišice zadnje lože ter notranje stegenske mišice. Zakrčene mišice vplivajo na položaj konjevih zadnjih nog, zaradi česar lahko ti konji ob pogledu od zadaj dajejo vtis, da imajo t. i. telečjo stojo – torej, da sta si skočna sklepa pretirano blizu, noga pa je obrnjena navzven.
Kadar se spopadamo s slabo razvitimi štiriglavimi stegenskimi mišicami, pridejo v poštev predvsem vaje, ki ta del nekoliko bolj obremenijo. Pozitivno lahko na razvoj teh mišic vpliva delo s kavaletami, vendar se moramo vedno, preden konja dodatno obremenimo, prepričati, da mišice niso zakrčene.
Skladen razvoj
Redno spremljanje razvoja konjevih mišic nam pove veliko o tem, kaj s konjem delamo prav in kaj lahko pri treningu še izboljšamo. Tako kot ljudje tudi nekateri konji mišično maso pridobivajo hitreje kot drugi, pri čemer veliko vlogo igra tudi konjeva konstitucija. Konj z dolgim hrbtom, ki ima zadnji konec višji od vihra, bo na primer hrbtne mišice razvijal zelo počasi, saj bo trajalo dolgo časa, preden se jih bo naučil uporabljati pravilno.
Skladen razvoj mišic je dolgotrajen proces, ki zahteva veliko potrpežljivosti in ne prenaša bližnjic. Nikar ne pričakujmo, da bo naš konj izgledal popolnoma drugače že po nekaj mesecih dela. Mišice za razvoj pogosto potrebujejo tudi do dve leti, zato je pomembno, da se nam nikamor ne mudi. Ključ do uspeha je delo, ki je raznoliko in čigar zahtevnost se povečuje postopoma.
