V enem izmed prejšnjih prispevkov sem pisala o izboljšanju odnosa s konjem tako, da preživimo z njim več prostega časa, za vzpostavljanje ali izboljšanje medsebojnega razumevanja pa je dobro v svojo rutino vključiti tudi delo na tleh.
Razložila sem o osnovah dobre komunikacije in predvsem o tem kako konja spodbuditi, da nekaj naredi za nas; kako ga motiviramo, da izvede določen gib ali premik. Da pa bo naša komunikacija zares dobra in bomo s konjem lahko tekoče komunicirali ter izvabljali odzive, ki smo jih želeli, je potrebno vedeti tudi kdaj prenehati spodbujati.
Konji se učijo tako, da posnemajo gibanje svoje matere ali drugih konj v čredi, saj se med igro učijo umikati drugim konjem ali jih preganjati. Če bi imeli priložnost opazovati konje v naravi, bi lahko opazili, da živijo »po meri najmanjšega odpora«. S to besedno zvezo opišemo, da je nekdo uporabil najmanj energije, da je nekaj dosegel ali dokončal. Pri ljudeh je ta rek pogosto uporabljen slabšalno, saj se na podlagi vložene energije domneva, da bo kvaliteta rezultata slaba. Vendar temu ni vedno tako! Narava namreč deluje izključno po principu, da se z energijo varčuje; porabimo je le toliko, kot je je najmanj potrebno. In, ker vse v naravi deluje po tem principu, je to tudi glavno vodilo konj.
Varnost in udobje sta prva na konjevi lestvici potreb, zato je popuščanje pritisku oz. umik neudobju zanje zelo naravno, saj vedno iščejo udobje. Lahko bi rekli, da neudobje motivira konja, da se odzove nanj, odmik pritiska pa mu sporoča, da je izvedel željeno v tistem trenutku, ko smo prenehali spodbujati.
Časovna uskladitev je izredno pomembna! Ni pomembno le na kakšen način in s kako intenzivnim spodbujanjem prepričujemo konja, da nekaj naredi, temveč tudi kdaj s tem prenehamo.
Razumevanje sporočanja med konjem in človekom
Pri delu s konjem se pogosto znajdemo v vlogi učitelja. Pravzaprav konja vedno nekaj učimo, pa če se tega zavedamo, ali ne!
Da bi lahko omogočili kar najboljše možnosti za učenje, moramo torej paziti na to, da smo pri sporočanju kar se da jasni.
Naj pojasnim na primeru, ki bi ga lahko primerjali s komunikacijo med konjem in človekom:
Učitelj: Katero je glavno mesto Slovenije?
Učenec: Ljubljana.
Učitelj:
Učenec: Ljubljana?
Učitelj:
Učenec: Je morda Maribor?
Učitelj:
Učenec: Sem narobe razumel vprašanje?
Učitelj: Ne, prav ste odgovorili že prvič.
Na zgornjem primeru lahko jasno vidimo, da se je po neodzivnosti učitelja v študenta naselil dvom in je kljub pravilnemu odgovoru že v prvo, začel naknadno ponujati druge odgovore.
Učiteljev odzivni čas je bil neusklajen z odgovorom, ki ga je podal študent, zato je vplival na študentovo negotovost in prispeval k nadaljnji zmedi in posledično frustraciji. Ker študent ni dobil potrditve na svoj pravilni odgovor, je sklepal, da le-ta ni pravilen in poiskal ter ponudil drugačne.
Če bi se takšen »pogovor« odvil med vami in vašim konjem, medtem ko ga učite novih stvari, bi se najverjetneje končal z veliko frustracije pri obeh in morda celo s konjevim zavračanjem nadaljnjega sodelovanja pri učenju oz. delu.
Kako torej vedeti kdaj je pravi čas za umik spodbude?
Tako, da natančno opazujemo konjeve odzive na nas in naše sporočanje ter se nato ustrezno odzovemo nanje.
