Kdaj smo pripravljeni za višji nivo?

Avtor članka: Katja Porenta
Deli s prijatelji

Eden izmed bolj zabavnih izzivov pri delu s konji je napredovanje do višjih stopenj izbrane discipline. Izvajanje zahtevnejših elementov, preskakovanje višjih ovir ali doseganje višjih hitrosti je rezultat trdega dela in odraža tako konjev kot jahačev napredek.

Ker višji nivoji predstavljajo nagrado za vloženi trud, se jahačem pogosto mudi do njih. Če od konja prehitro zahtevamo preveč, lahko naredimo več škode kot koristi, zaradi česar je pomembno, da se zavedamo, kdaj je konj za višji nivo resnično pripravljen.

Prilagajanje tkiv

Ne glede na disciplino veljajo za vse konje nekatera splošna pravila, ki se tičejo razvoja kondicije in moči. Čudovita lastnost vseh organizmov je, da se tekom svojega življenja prilagajajo okoliščinam in izzivom, s katerimi se soočajo. Zaradi tega se konjevo telo močno spremeni kot odgovor na reden trening. Z delom se ne razvijejo le močnejše in večje mišice, temveč tudi močnejše kosti, bolj vzdržljive tetive in odpornejši ligamenti. Pri tem se hitrost sprememb in prilagajanja spreminja glede na tip tkiva. Tako so mišice med prvimi, ki se v odziv na trening ojačajo in povečajo, kosti pa na primer za spremembe potrebujejo dlje časa.

Eden izmed pomembnih dejavnikov, ki močno vplivajo na nastanek poškodb tetiv, je dejstvo, da se mišice na obremenitve prilagajajo hitreje kot tetive. Na določeni stopnji treninga bodo torej konjeve mišice dovolj močne za določen tip dela, medtem ko njegove tetive na povečano obremenitev še ne bodo pripravljene. Pomemben dejavnik, ki ga moramo prav tako imeti v mislih pri povečevanju obremenitev, je konjeva starost. Konjev skelet popolnoma dozori šele okoli petega ali šestega leta (pri višjih konjih pa celo šele okoli osmega leta). Dokler konjev skelet ni popolnoma zrel, so velike obremenitve tvegane. Z vidika preprečevanja poškodb bi bilo najboljše, da se trening prične šele ob skeletni zrelosti. Večina lastnikov z ujahovanjem začne pri treh ali štirih letih. Če prvotne obremenitve niso velike, lahko konj ostane zdrav kljub prezgodnjemu začetku dela. Višji nivoji večine disciplin so (z vidika zdravja) rezervirani za konje, ki so presegli šesto ali sedmo leto starosti. Če imamo torej opravka s petletnikom, lahko na piruete v galopu ali visoke zapreke za nekaj časa še pozabimo, ne glede na količino vloženega treninga.

Priporočamo tudi: Asimetrične uganke

Dresurno jahanje

Dresurno jahanje je ena izmed disciplin, pri kateri konji blestijo šele v zrelih letih. Razvoj moči in koordinacije, potrebne za izvajanje kompleksnih elementov, traja lepo število let. V preteklosti je izobrazba konja do najvišjega nivoja zahtevala šest ali več let, pri čemer so konji z resnim delom začeli šele pri petih letih. To pomeni, da so bili konji na najvišji nivo dresure pripravljeni šele okoli dvanajstega leta ali kasneje. Tako je postopen razvoj in počasna priprava na zahtevno delo konjem omogočalo, da so ostali zdravi mnogo dlje kot danes. Pri dresurnih konjih so poškodbe večinoma posledica tega, da konj svoje telo dlje časa obremenjuje nepravilno. Ne gre torej za to, da se na primer suspenzorni ligament nenadoma poškoduje, ker smo v torek namesto petih ponovitev traverja naredili deset ponovitev. Do poškodbe pride, ker mišice in vezivna tkiva leta in leta kompenzirajo pomanjkanje moči in koordinacije.

Pri dresuri torej ne gre za vprašanje, koliko treningov ima konj pod pasom, temveč kako pravilni so ti treningi. Torej na vprašanje, čez koliko časa bo konj pripravljen na zaporedne menjave galopa, ni mogoče odgovoriti v točno določenih časovnih okvirih. Odgovor lahko najdemo v konjevem obvladanju trenutnega nivoja. Predvsem je pomembno, da si vzamemo dovolj časa za konjev osnovni trening. Če zgradimo dobre temelje, bomo mnogo hitreje napredovali do višjih elementov. V prvem letu ali dveh se posvetimo le obvladovanju uravnoteženega gibanja v osnovnih hodih. Pri tem bodimo potrpežljivi. Dokler konj na primer ne obvlada uravnoteženega gibanja na velikem krogu, bo jahanje malih krogov povsem neproduktivno in škodljivo. Ko konj razvije lepo držo v vseh treh hodih, brez da bi mu moral jahač pri tem preveč pomagati z uporabo vajeti, smo pripravljeni na zahtevnejše elemente, kot so stranski hodi.

Dresurno jahanje

Preskakovanje zaprek

Preskakovanje zaprek se z vidika biomehanike in vpliva na konjevo telo močno razlikuje od dresure. Tu na konjevo telo namreč delujejo večje sile, poleg tega pa gre za intenzivnejšo obliko dela, saj se konj med ovirami večinoma giblje v galopu. Preskakovanje od konja zahteva poleg dobre kondicijske pripravljenosti kratka obdobja intenzivne uporabe mišic. Če želimo, da konj ostane zdrav tudi v zlatih letih, je pomebno, da ga pred pričetkom treninga za preskakovanje, naučimo pravilnega gibanja pod jahačem. Ko se konj uravnoteženo giba v vseh treh hodih in razvije zadostno mero kondicije, pričnemo z nizkimi skoki, ki jih nato postopoma povišujemo. Zavedati se moramo, da je za prilagoditev tkiv na zahteve preskakovanja ovir potrebno, da konja obremenimo dovolj, vendar ne preveč. Če s konjem skačemo enkrat na mesec, to samo po sebi ni dovolj za razvoj dovoljšne moči za napredek. Po drugi strani pa je skakanje petkrat na teden lahko preveč, saj tkiva postanejo utrujena, kar vodi do poškodb.

Za razvoj moči lahko poskrbimo tako, da poleg preskakovanja ovir v delo vpeljemo tudi druge krepilne vaje, kot sta na primer delo v hribu in skakalna gimnastika. O višjem nivoju lahko razmišljamo, ko je konj pri skokih čez ovire popolnoma samozavesten, ko je v dobri fizični kondiciji in popolnoma brez poškodb. Če se med delom pojavijo težave pri osnovah, kot je težje previjanje, upiranje zahtevam jahača, težave pri prehodih in podobno, je potrebno te težave najprej odpraviti, preden se ponovno lotimo preskakovanja.

Preskakovanje ovir

Galoperji

V galopskem športu se konji soočajo z neverjetnimi silami, ki delujejo na njihova telesa. Ker je nevarnost katastrofalnih poškodb izjemno velika, je pomembno, da je trening dobro premišljen in podkrepljen z izsledki znanosti. Konji, ki so namenjeni galopskim dirkam, pričnejo z delom izjemno zgodaj – včasih že pred dopolnjenim drugim letom. Kosti, tetive in vezivno tkivo je v mladih letih bolj dovzetno za spremembe kot v odraslem življenju, poleg tega pa je njihova sposobnost za hitrost večja kot v kasnejših letih. Kljub temu ima prezgodnje obremenjevanje struktur, ki se še razvijajo, na dolgi rok več negativnih kot pozitivnih posledic. Povprečna življenjska doba in povprečna starost, pri kateri se galoperji srečujejo z degenerativnimi spremembami sklepov, pričata o tem, da prezgodnje obremenjevanje na dolgi rok ni zdravo. Ker lastniki galoperjev nenehno hodijo po zelo tanki meji med uspehom in poškodbami, je bistveno, da upoštevamo, kdaj so tkiva pripravljena na obremenitve maksimalnih hitrosti.

Najboljši začetek v galopskem športu imajo žrebeta, ki so imela možnost prvo leto življenja preživeti zunaj. Nenehno gibanje spodbuja zdrav razvoj hrustanca, vezivnih tkiv in mišic, kar je dobro izhodišče za večje obremenitve. Na začetku konjeve kariere je pomembno, da razvijemo osnovno fizično kondicijo s počasnim tempom.

Prva faza treninga, ki zajema delo v koraku, kasu in počasnem galopu (kentru), je namenjena prilagajanju tkiv in razvijanju moči. To obdobje traja nekaj mesecev, nato pa se postopoma prične delo pri višjih hitrostih, pogosto v obliki intervalnega treninga. Višje hitrosti so nujne zato, da se konjevo okostje ojača in pripravi na zahteve dirk. Krepitev kosti spodbudi gibanje pri hitrosti 12 m/s, pri čemer je zadostna že razmeroma kratka razdalja. Intervalni treningi so za konja izjemno naporni, zato je pomembno, da v trening vpeljemo dovolj počitka. Kako dolgo potrebuje konj, da po napornem delu popolnoma okreva, je odvisno od posameznika do posameznika. Pri spremljanju konjevega napredka je nepogrešljivo delo s srčnim monitorjem, poleg tega pa si lahko pomgamo tudi z merjenjem laktata v krvi po delu. Le z resnično vestnim in natančnim opazovanjem konja in merjenjem vseh parametrov, si zagotovimo pogoje, v katerih lahko bolj varno hodimo po tanki meji med uspehom in katastrofo.

Galoperski šport

Endurance

Konji, ki se udeležujejo tekmovanj v endurancu, so podobni tekačem na zelo dolge proge. Gre za disciplino, kjer moramo previdno in premišljeno trenirati ne le konjev gibalni sistem, temveč tudi njegov dihalni, srčno-žilni in živčni sistem. V začetnih fazah treninga je pomembno, da s počasnim delom, ki ga postopoma podaljšujemo, razvijemo dobro osnovo. Prva faza počasnega dela traja slabo leto, dokler konj ni sposoben brez težav delati eno uro pri hitrosti 8 km/h. Nato konjevo fizično pripravljenost nadgrajujemo tudi z uporabo intervalnih treningov, kamor vpeljemo delo pri nekoliko višjih hitrostih. Preobremenjavanje tkiv, četudi pri relativno nizkih hitrostih, vodi v poškodbe in obrabo hrustanca, zato je pomembno, da distanco razvijamo postopoma. Priprave na tekme, dolge več kot 100 kilometrov, terjajo tri ali štiri leta razvijanja konjevih sposobosti. Ker tekme endurance potekajo po raznovrstnem terenu, je pomembno, da temu prilagodimo tudi trening. Če konj ni navajen na različne terene, bo v tekmi porabil mnogo več energije in se odrezal slabše, kot če je nenehnega spreminjanja terena navajen. V prvi tekmovalni sezoni lahko od konja, ki smo ga ustrezno pripravili, pričakujemo udeležbo na 40 km dolgi progi, na daljše proge pa se lahko podamo šele sledečo sezono.

Endurance

Kategorije

Sorodni članki

O avtorju/ici
Katja Porenta

Katja Porenta

EEBW manualna terapevtka za konje