Moja prva kobila, Seleren, je bila mlada iskriva galoperka, ki je zaradi spleta okoliščin galopsko kariero zaključila že pri štirih letih. Tako je pristala v mojih rokah že, ko je bila stara komaj pet let. Moje znanje jahanja je bilo takrat še precej osnovno, zato bi danes lahko rekla, da sem imela pri tem z njo več sreče kot pameti. Jahala sem jo skoraj vsak dan, zato je postajala vedno močnejša in hitrejša, a hkrati tudi vedno težje obvladljiva oz. neustavljiva. In po enem letu rednega jahanja me je postalo strah, jahati lastnega konja.
Na mojo srečo (oziroma ker je usoda tako hotela) pa se je ravno takrat, ko sem iskala rešitve za obrzdanje svoje kobile, eden izmed jahačev v našem hlevu ukvarjal s pristopom naravnega konjarstva in mi ponudil pomoč. Ta posebni način dela s konji, zasnovan na podlagi opazovanja čred divjih konj in njihove interakcije, je obljubljal boljši odnos s konjem. S sledenjem načelom naravnega konjarstva se je moj odnos s Seleren res znatno izboljšal in sem jo sčasoma lahko jahala tudi brez brzde in ustavljanje nama ni več povzročalo večjih preglavic. Še več, najino druženje je postalo bolj podobno tistim pravljičnim podobam, ki sem jih imela v glavi iz svojega otroštva – ob jahanju sva začeli tudi drugače preživljati čas skupaj in veliko težav sva odpravili prav z delom na tleh.
Po nekaj letih sem kupila še enega konja in oba preselila na novo lokacijo, kjer sta bila nastanjena v manjši čredi v prosti reji. Tu smo si skrb za konje takrat delili s prijatelji, in tako sem lahko začela opazovati vedenje konj v čredi – konjsko vedenje, ki sem ga poznala v teoriji, iz pristopa naravnega konjarstva, sem tako začela spoznavati še v praksi. Tako skrbim za svoje konje in konje drugih zdaj že več kot 13 let.
Leta 2013 sem tu ustanovila tudi svoj Ranč Seleren, na katerem sem si želela ponuditi naravnejše rešitve za oskrbo konj, za prehrano, nego, oskrbo kopit in delo s konji. Želela sem si, ljudem prikazati še druge plati konja, in sicer prikazati konja kot žival in hkrati kot partnerja v konjeništvu ali celo kot neprecenljivega sopotnika na poti osebnostne rasti in razvijanja določenih veščin, ki nas v življenju opolnomočijo. Odprli smo šolo jahanja, v kateri smo poleg jahanja učili tudi razumevanje konja in gradnjo partnerskega odnosa s konjem z delom na tleh in z jahanjem izključno z uzdo brez brzde. Ob šoli jahanja pa se na ranču izvajajo tudi druge dejavnosti s konji, zato sem imela priložnost sodelovati z različnimi ljudmi vseh starosti in tako razvijati tudi svoje veščine za delo z ljudmi.
V letih skrbi za konje, lastne in tuje, sem začela opažati vzročno-posledične povezave med konjevim vedenjem ter njegovim telesnim stanjem, bivalnim okoljem, prehrano, načinom dela z njim in ljudmi. Na konja različni ljudje različno vplivamo, zato lahko pričakujemo, da se bo vsak konj ob različnih ljudeh obnašal malce drugače, in se različno odzival tudi pod različnimi jahači.
Zanimalo me je, zakaj je to tako. Še posebej me je zanimalo nerazumljeno vedenje konj in konji, ki so bili označeni za zahtevnejše, zato sem začela odgovore za to iskati na več področjih naravnega konjarstva ter pri drugih celostnih in empatičnih pristopih h konjem. Pri delu sem se tako začela opirati na znanje in izkušnje tistih, ki se ukvarjajo s posebnostmi v konjskem vedenju. Začela sem pri Patu in Lindi Parelli, kasneje pa se seznanila še z avtorji, kot so Monty Roberts, Klaus Ferdinand Hempfling in Alexander Nevzorov, ki so govorili o alfa vodji.
Ko sem začela konjske odzive, tako zaželene kot neželene, obravnavati kot informacijo, neke vrste sporočilo oz. kodo, ki jo je treba najprej dešifrirati, je postalo sodelovanje z njimi lažje, lažje in predvsem hitreje je bilo mogoče odpravljati težave, ki so se pri njih pojavljale.
Zaradi potreb šole jahanja in preostalih dejavnosti s konji se je moja čreda konj od ustanovitve ranča do danes povečala do števila devet konj (dva sta nas žal že zapustila) in prav vsak od njih je moj veliki učitelj. Med sabo se ti konji precej razlikujejo, vsi pa so me, vsak s svojo osebnostjo in različnimi potrebami, naučili to zaznati, razumeti in se pri svojem delovanju temu prilagoditi, da smo lahko sodelovali bolj harmonično. Imela sem tudi to srečo, da sem se lahko seznanila še z drugimi konji, to je s tistimi, s katerimi sem se ukvarjala, ko so prišli k nam v oskrbo, in si tako širila obzorja. Samo na našem ranču se je v teh letih zvrstilo več kot 50 konj. Že kmalu pa sem začela ponujati pomoč konjem in njihovim lastnikom tudi v svojem okolišu in drugod po Sloveniji. In ko sem konjem tako bolj pozorno prisluhnila, sem ugotovila, da imajo precej »povedati«.
O konjih, njihovem vedenju in oskrbi sem sicer že veliko vedela, kljub temu pa sem bila sama bolj rekreativna jahačica, vse dokler nisem pred šestimi leti začela trenirati z angleško inštruktorico Liz Eaton, ki je razvila pristop Equitation with empathy (Empatično konjeništvo), v katerem je združila učenje jahanja na vseh nivojih in v različnih disciplinah konjeniškega športa z razumevanjem konjevih telesnih, umskih in čustvenih sposobnosti. Namen tega je doseči čim bolj harmoničen odnos s konjem in posledično doseganje boljših rezultatov, tako v športu kot tudi pri rekreativnem jahanju. S treningom z Liz se je moje jahalno znanje znatno izboljšalo, in ko sem začela razumeti konjevo gibanje in anatomijo, sem lahko razumela tudi njegove na videz nepričakovane in predvsem neželene odzive, s tem pa sem jim nato lahko pomagala določene vedenjske vzorce tudi odpraviti oziroma spremeniti.
Pred nakupom svojega zadnjega konja, ki je prišel k meni na prevzgojo zaradi agresivnega vedenja, sem se odpravila po dodatno znanje še na izobraževanje v enega izmed konjeniških centrov inštruktorjev naravnega konjarstva Parelli. Ker pa mi je ta konj tudi ob upoštevanju pravil naravnega konjarstva še naprej povzročal precej preglavic in sem se pri njem prvič v življenju soočila tudi z napadom konja, kar je v meni prvič povzročilo strah, pred konji, ki ga prej nisem poznala, sem začela iskati rešitve še drugje. Začela sem se zanimati tudi za oblike pasivnega vodenja, kot jih predstavljata Mark Rashid ali Linda Kohanov, in ta pristop obdržala do danes.
Zadnji mejnik na moji dosedanji poti ukvarjanja s konji pa je bilo leto 2019, ko sem opravila tudi izpit za inštruktorja jahanja.
Skoraj dve desetletji izkušenj s konji me je pripeljalo do zaključka, da bi moral biti del rutine vsakega konjarja delo s konji na tleh, saj je to osnova naše komunikacije z njimi, osnova komunikacije, s katero se sporazumevamo o okvirih našega skupnega delovanja. Spoznala pa sem tudi, da se t. i. problematični konj ne skoti, temveč tak postane, in to zaradi nepravilne ali neustrezne obravnave, pomanjkanja socializacije,A slabih telesnih predispozicij, bolečine ali neudobja in življenja v neprimernih okoliščinah. To so večinoma nerazumljeni, zmedeni in prestrašeni konji potrebujejo naše razumevanje, podporo in pomoč. Veliki večini takih konj in s tem tudi njihovim lastnikom pa se da k sreči pomagati.
