Dopolnilne terapije postajajo v svetu konjeništva vedno bolj običajna praksa, saj se njihove vrednosti zaveda vse več lastnikov, trenerjev in jahačev. Dopolnilne terapije se med seboj razlikujejo in se večinoma tudi lepo dopolnjujejo.
Kraniosakralna terapija je modaliteta, ki je pri konjih izjemno učinkovita. Gre za nežno metodo, ki se osredotoča na osrednji živčni sistem in je pogosto lahko učinkovito orodje za odpravljanje nekaterih trdovratnih težav, ki jih srečujemo pri konjih.
Cilj je usmerjen na centralno živčevje
Kraniosakralna terapija se osredotoča na delovanje takoimenovanega kraniosakralnega sistema, ki vključuje membrane in tekočino, ki obdajajo možgane in hrbtenjačo. Možgani in hrbtenjača so zaradi svojega edinstvenega pomena za življenje izjemno dobro zaščiteni. Možgane obdaja lobanja, hrbtenjačo pa vretenca hrbtenice, ki poskrbijo za zaščito pred morebitnimi poškodbami. Za dodatno zaščito poskrbijo tudi tri različne ovojnice, ki obdajajo centralni živčni sistem. Med ovojnico, ki se tesno prilega možganom in hrbtenjači (žilnica), in srednjo ovojnico (pajčevnica) najdemo likvor oziroma možgansko-hrbtenjačno tekočino. Ta obliva možgane in hrbtenjačo in igra ključno vlogo pri delovanju telesa. Poleg vzgona, ki funkcionalno zmanjšuje težo možganov, likvor zagotavlja dodatno zaščito centralnega živčnega sistema in skrbi za homeostazo oziroma kemično stabilnost. Likvor se skozi centralni živčni sistem nenehno pretaka in kroži.
Kraniosakralna terapija temelji na premisi, da kroženje likvorja po osrednjem živčnem sistemu poteka v predvidljivem ritmu, ki ga izkušen terapevt lahko začuti preko gibanja lobanjskih kosti. Tako kot dihanje in srčni utrip, je tudi kraniosakralni ritem ključen za življenje in homeostazo telesa.
Lobanjske kosti so zaraščene skupaj preko šivov, za katere velja, da so nepremični, vendar kraniosakralna terapija zagovarja tezo, da med njimi prihaja do izjemno majhnega gibanja, ki je ključno pri ritmu kroženja likvorja po osrednjem živčevju. Terapevt to gibanje začuti, prepozna pa tudi, kdaj je gibanje omejeno. Omejeno gibanje, ki moti kraniosakralni ritem, je namreč lahko vzrok marsikaterega problema. Do tega lahko pride zaradi poškodb in udarcev, travmatičnih izkušenj, bolezni in drugih težav. Z nežnimi in preciznimi tehnikami terapevt omejitve gibanja odpravi in telesu povrne vitalen ritem.
Kdaj se priporoča kraniosakralna terapija?
Kraniosakralna terapija se pogosto uporablja skupaj z ostalimi modalitetami manualne terapije. Odlično se dopolnjuje z osteopatijo, miofascialno terapijo, mobilizacijskimi tehnikami, akupunkturo in mnogimi drugimi tehnikami. Zelo učinkovita je lahko pri konjih, ki imajo vztrajne težave zaradi stresanja z glavo in so občutljivi na dotik po glavi in ušesih. Kraniosakralno terapijo se priporoča kot dopolnilo, kadar smo s pomočjo drugih modalitet odpravljali težave okoli čeljustnih sklepov, zatilja ali drugje na področju glave. Izjemno koristna je tudi, kadar imamo opravka s konji, ki so zelo anksiozni ali pod močnim stresom.
Pri ljudeh se kraniosakralna terapija priporoča, kadar imamo opravka z migrenami, ki kljub zdravljenju še naprej vztrajajo. Znanost sicer o glavobolih pri konjih še molči, vendar obstaja verjetnost, da se s to težavo spopadajo tudi oni.
Pogosti glavoboli lahko vodijo v marsikatero težavo, tako vedenjsko kot fizično, s pomočjo kraniosakralne terapije pa jih v marsikaterih primerih tudi uspešno odstranimo. Nekateri konji so do ljudi nezaupljivi, zato težko sprejmejo terapevtov dotik. Ker se na silo v svetu manualne terapije ne doseže popolnoma nič, je terapevt pri teh konjih pogosto omejen glede na to, koliko tehnik in katere lahko učinkovito uporabi. V teh primerih lahko kraniosakralna terapija predstavlja nežen uvod v manualno terapijo, saj v konju vzbudi zaupanje in terapevtu omogoči lažje delo v prihodnosti.
Uporablja naj se predvsem kot dopolnilo
Tako kot velika večina dopolnilnih terapij, ki jih uporabljamo pri konjih, se je tudi kraniosakralna terapija najprej uveljavila kot učinkovit način za odpravljanje težav pri ljudeh. Gre za modaliteto, ki se je v v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja razvila kot veja osteopatije, kot učinkovita dopolnilna terapija pa se je bolj uveljavila šele pred kratkim. Ker gre za izjemno nežno tehniko, pri kateri je delovanje terapevta komaj opazno, se v medicinski skupnosti pogosto pojavljajo dvomi o njeni učinkovitosti. Raziskav, ki bi nedvomno potrdile, da kraniosakralna terapija deluje, zaenkrat še nimamo, vendar pa o njeni učinkovitosti priča veliko število zadovoljnih pacientov tako med ljudmi kot med konji.
Gre za modaliteto, ki od terapevta zahteva izjemno izostren čut za palpacijo, dobro zavedanje in razumevanje konjeve fiziologije ter delovanje živčnega sistema. Ne gre za modaliteto, ki se je lahko naučimo čez noč, prav tako modaliteta ni primerna za začetnike na področju manualne terapije. Dandanes se lahko preko spleta vpišemo v tečaj kraniosakralne terapije tudi, če smo popolni začetniki, in v kratkem času pridobimo neke vrste certifikat za opravljanje tovrstnega dela. To seveda meče slabo luč na celotno modaliteto, saj ti tečaji preprosto ne zagotovijo dovolj poglobljenega razumevanja fiziologije, ki je potrebno za uspeh. Ključno je, da kraniosakralno terapijo uporabljamo kot dopolnilno terapijo, zato nikakor ni čudežno zdravilo, ki lahko nadomesti ustrezno veterinarsko oskrbo. Prvi naslov za zdravje konja je vedno veterinar, ki je usposobljen, da lahko postavi točno diagnozo in izbire primerno zdravljenje. Pri konjih pa se pogosto dogaja, da določene težave ostanejo kljub ustreznemu zdravljenju in zanje nikakor ne najdemo pravega vzroka. V teh primerih je uporaba kraniosakralne terapije lahko zelo dobrodošla, saj nam lahko nudi drugačen vpogled v konjevo telo.
