Zdrava drža je pomembna tudi v prostem času – Cilj vsakega izobraženega jahača je, konja s pomočjo pravilnega treninga razviti v zadovoljnega in močnega atleta. Sadovi rednega treninga se pokažejo v obliki povečane atletske sposobnosti, koordinacije in tudi v spremembi konjeve drže. Sproščena, samozavestna drža, ki jo elegantno poudarjajo pravilno razvite mišice, je nagrada za potrpljenje in trdo delo, vendar pa je do nje pogosto zelo težavno priti.
Oblika sledi funkciji
Razvijanje lepe, zdrave drže in močnih mišic je odličen način za ohranjanje zdravja tudi v bolj zrelih letih. Redna fizična aktivnost in zadostna količina gibanja sta ključa do uspeha za pravzaprav vse sesalce. Pri konjih tu seveda pomembno vlogo igra trening in učenje pravilnega gibanja pod jahačem. Konj, ki se med delom nosi pravilno, uravnoteženo, bo mnogo lažje razvil močne mišice. Pomembno vprašanje pa je, koliko dela je potrebno, da se konj razvije v atleta z lepo držo.
Kot vedno je odgovr na to vprašanje – odvisno; odvisno od njegove starosti, odvisno od prejšnjih poškodb, odvisno od znanja jahača in tako naprej. En element, na katerega pogosto pozabljamo, pa je njegovo okolje oziroma vpliv okolja na njegovo držo. Za vsa tkiva v telesu velja, da oblika sledi funkciji. To pomeni, da če bomo mišice redno uporabljali, se bodo okrepile in povečale, če jih ne bomo uporabljali, se bodo zmanjšale.
Drža, v kateri preživimo največ časa, bo postala naša »osnovna« drža. S tem se prav gotovo lahko poistovetimo vsi. Ena ura joge na teden, recimo, ne bo odpravila posledic vsakodnevnega osemurnega sedenja pred računalnikom v zgrbljeni drži. Mišice in vezivno tkivo so pametne strukture, ki se odzovejo na obremenitve, ki so jim podvržene.
Če so podvržene eni vrsti obremenitve (vadba joge) enkrat na teden in drugi vrsti obremenitve (zgrbljena drža) vsak dan, se bodo seveda prilagodile slednji. To velja tudi za konje. Če s konjem delamo trikrat na teden po 45 minut v pravilni drži, je to sicer super, vendar pa bodo rezultati našega dela močno odvisni tudi od tega, kako konj obremenjuje mišice v svojem prostem času.
Narava ustvarja pozitivne navade
Kako konj preživlja ostalih 23 ur svojega dneva, v veliki meri narekuje, kako se bo njegovo telo razvilo. To še posebej velja za nekatere vratne in hrbtne mišice, ki imajo pomembno vlogo pri drži tako v gibanju in mirovanju. Konjeve navade bodo za njegovo telo najbolj koristne, če bodo sledile njegovemu naravnemu načinu življenja.
V naravi konj večino svojega časa posveti prehranjevanju, medtem pa počasi skozi ves dan nabere kar lepo število prehojenih kolimetrov. Med prehranjevanjem je konjeva glava iztegnjena navzdol, nuhalni ligament, ki povezuje viher in zatilje, pa prevzame velik delež teže glave. Na ta način je konjeva pašna drža relativno pasivna, saj so velike vratne mišice neobremenjene. V tem položaju tudi dolga hrbtna mišica ni preobremenjena, temveč je ravno prav zaposlena s počasno hojo in stabilizacijo. Vezivno tkivo zgornjega dela vratu in hrbta se pri tem razteza, kar konju na dolgi rok omogoča elastično gibanje vratu in hrbta.
Del časa, ki ga konj ne posveti prehranjevanju, je namenjen tudi počitku. Konji, ki so v svojem okolju sproščeni, počivajo v sproščeni drži, z nizko glavo in pasivnimi mišicami. Tudi ta aktivnost torej pripomore k »podaljšanju« mehkih tkiv v vratu in hrbtu. Ker tudi med jahanjem želimo dolg, elastičen vrat in aktiven, ampak sproščen hrbet, lahko hitro vidimo, da gibanje, naravno prehranjevanje in sproščenost pozitivno vplivajo na držo.
Gre za navade, ki izoblikujejo močno, samozavestno držo. Če imamo to srečo, da ima naš konj na voljo dovolj velik življenjski prostor, po možnosti na nekoliko razgibanem terenu, bo njegove mišice mnogo lažje pravilno razviti s pomočjo dobrega treninga.
Slabe navade spodbujajo slabo držo
Pot do lepe drže bo mnogo daljša, če konj ostalih 23 ur preživi v boksu ali v premajhnem izpustu. Tudi če v boksu konja hranimo s tal, je njegov način prehranjevanja v zaprtem prostoru vseeno drugačen. Konj s sklonjeno glavo v boksu ne vidi svoje okolice, kar mu po naravi ni prijetno. Zato bodo konji v boksu pogosto jedli tako, da se bodo sklonili po grižljaj sena, vendar ga bodo prežvečili z dvignjeno glavo, da lahko pri tem opazujejo okolico.
Nekateri konji se v boksu počutijo dovolj sproščeno, da dlje časa preživijo v drži počivanja, drugi pa so v boksu nenehno na preži. Če konj v boksu večino časa preživi z dvignjeno glavo, smo lahko prepričani, da to negativno vpliva na njegovo držo in ruši temelje, ki jih postavljamo s treningom. Dlje časa kot konj preživi na preži, tj. v drži z dvignjeno glavo in votlim hrbtom, bolj se bodo temu prilagodila mehka tkiva.
Dvignjena glava zahteva večjo aktivnost vratnih in hrbtnih mišic. Ker konjevo telo stremi k energetski varčnosti, mišicam priskoči na pomoč vezivno tkivo, ki postane zlepljeno, skrajšano in tako ponudi pasivno oporo mišicam. Sčasoma postane konju drža z visoko glavo lahka, saj zaradi opore vezivnega tkiva zahteva manj mišičnege truda. To je seveda obratno od tega, kar želimo doseči preko treninga, zato bo naš napredek počasnejši.
Do izoblikovanja slabe drže v prostem času pa ne pride le v boksu, temveč se zelo pogosto lahko pojavi tudi, če konj živi na prostem. K temu so nekoliko bolj nagnjeni konji, ki so po naravi bolj živčni, občutljivi, in konji, ki med vrstniki rangirajo nižje. Konj, ki sicer čas preživlja zunaj, vendar je pri tem nenehno na preži, prav tako krepi nepravilno držo. To pogosto vidimo, kadar se konj ne ujame s konji, s katerimi prebiva, še posebej, če je hrana na voljo le na enem mestu. Borbe za hrano in izogibanje agresivnim konjem so za konja izjemno stresne, kar se seveda odraža v nesproščeni drži.
Krmilniki in mreže za seno
Ker konj posveti ogromno časa prehranjevanju, je povsem logično, da bo imela njegova prehranjevalna drža pomemben vpliv na razvoj njegovih mišic in stanje vezivnega tkiva. Najbolj naraven način prehranjevanja je seveda paša, vendar pa ta mnogim konjem ni dostopna bodisi zaradi prostorske stiske ali pa zaradi morebitnih težav, kot je na primer nagnjenost k laminitisu.
Lastnik konja, ki nima možnosti, da bi se pasel, je soočen s težko nalogo zagotavljati konju dva pomembna vidika naravnega prehranjevanja: nenehen dostop do voluminozne krme in hranjenje v čimbolj naravnem položaju. Pri tem se seveda soočamo z vprašanjem glede mrež za seno. Te podaljšujejo čas hranjenja, zmanjšujejo količino odpadnega sena in tako zagotavljajo boljši izkoristek ter zmanjšujejo čas, ko je konj brez hrane.
Po drugi strani pa ne zagotavljajo naravnega položaja med hranjenjem. Gre torej za precej težko dilemo. Problem nenaravnega položaja med hranjenjem je prisoten predvsem, kadar mrežo za seno obesimo visoko, ker ne želimo, da se konj nenamerno zaplete v mrežo. V tem primeru je konjevo prehranjevanje precej drugačno od naravnega prehranjevanja.
Trganje sena iz mreže angažira drugačne mišice kot trganje trave ali pobiranje sena s tal. Predvsem so pri tem aktivne mišice spodnje strani vratu. Če smo pozorni, bomo opazili, da konji seno iz mreže trgajo tako, da glavo s hitrim gibom obrnejo bodisi v levo ali desno. Večina konj se bo pri tem držala ene ali druge strani, kar pomeni, da bodo njegove mišice obremenjene neenakomerno.
To lahko na dolgi rok povzroča neenakomerno razvit vrat, težave pri previjanju in slabšo gibljivost. Z mišičnega vidika je tako mnogo boljša uporaba krmilnikov, v katere pritrdimo mreže za seno. Konji v naravi poleg trave osmukajo tudi liste z grmičevja, poglodajo lubje in se stegnejo visoko, da dosežejo sočne liste z nekaterih dreves, vse to brez negativnih posledic na zdravje.
Nekatere raziskave kažejo, da visok oziroma nekoliko neroden položaj glave med hranjenjem ne predstavlja težav, kadar gre za kratkotrajno držo. Raznolikost je tudi tu dobrodošla. Težave pa se lahko pojavljajo, če se konj v nenaravnem položaju dnevno prehranjuje mnogo ur. Nekateri konji kljub mrežam na višini ne bodo imeli težav, pri drugih pa se bomo nenehno bojevali z zakrčenimi mišicami vratu. Bistveno je, da najdemo rešitev, ki ustreza našemu konju.
Kako lahko izboljšamo konjevo držo v prostem času?
Dobra oskrba konj je pravzaprav velik izziv, saj smo pogosto primorani sklepati kompromise. Mreže za seno imajo brez dvoma svoje prednosti, žal pa imajo tudi slabosti. Ali je njihova uporaba priporočljiva ali ne, je seveda odvisno od posamezne situacije, posameznega konja in težav, ki jih poskušamo rešiti.
Kadar ima konj že obsoječe ali zelo vztrajne težave na področju vratu, je morda smiselno večje obroke ponuditi s tal, mreže pa naj bodo na voljo za grizljanje med obroki. Zdravo držo v prostem času lahko spodbujamo na več različnih načinov, brez dvoma pa je prvi korak ta, da konja opazujemo in ugotovimo, kako preživlja ostalih 23 ur v dnevu. Predvsem mu omogočimo preživljanje časa na prostem, kjer se lahko giba in tako krepi svoje mišice in vezivno tkivo.
Gibanje lahko dodatno spodbujamo tako, da seno ponudimo na več različnih mestih. Če ima konj to srečo, da je v družbi, se prepričajmo, da so odnosi med konji stabilni in kar se da sproščeni. Določena mera konfliktov je seveda neizogibna, pozorni pa bodimo, če opazimo, da se konj v družbi drugih ane počuti dobro in kaže očitne znake stresa v čredi.
Nekateri konji težko najdejo vrstnike, s katerimi se ujamejo, zato je za njih morda bolje, če si prostor delijo le z enim konjem, ob katerem so sproščeni. Pri razvijanju lepe drže tako pod sedlom kot v prostem času gre za dolgotrajen projekt, pri katerem moramo biti pozorni na vse elemente, ki vplivajo na konja. Pravilen sproščen trening je brez dvoma pomembna osnova, vendar pa ga je treba dopolniti s skrbjo za kopita in sedlo, ustrezno prehrano in zdravim življenjskim okoljem.
»Pazi na navade, te izoblikujejo tvojo držo. Pazi na držo, ta ti namreč postavlja omejitve. Pazi na omejitve, te vodijo v negibljivost. Pazi na negibljivost, iz nje se namreč razvije bolezen.« -Katie Bowman, strokovnjaknja za biomehaniko ljudi