Tudi jahačeva drža vpliva na konjevo ravnotežje

Avtor članka: Katja Porenta
Deli s prijatelji

Ko se pogovarjamo o razvoju pravilne drže pri jahalnem konju in ohranjanju konjevega zdravja, veliko govorimo o pomenu pravilno prilegajoče se opreme, dobre oskrbe kopit, pravilnega izvajanja določenih vaj ter podobno, pogosto pa zanemarimo naš lasten vpliv na konja. Tako kot se mora dobro prilegati sedlo, se mora konju dobro prilegati tudi jahač. To pomeni, da moramo za pravilno delo s konjem odpraviti tudi svoje asimetrije, napetosti in težave z gibalnim aparatom.

Gibanje dveh teles

Kljub temu da so konji veliki in močni, so izjemno občutljivi, saj začutijo najmanjše spremembe v okolju ter lastnem telesu. Konj začuti muho, ki pristane na njegovi koži, izšolan konj pa začuti tudi vsak najmanjši namig svojega jahača do te mere, da se včasih zdi, kot da konji jahačem berejo misli. Ko sedimo v sedlu, pred konjem ne moremo ničesar skriti.

Ne skrijemo dejstva, da so naše notranje stegenske mišice nekoliko bolj napete, kot bi morale biti, ne skrijemo dejstva, da je naša leva rama manj gibljiva zaradi poškodbe v otroštvu in ne skrijemo dejstva, da se naše telo napne, ko jahamo mimo kosa polivinila, ki plapola v vetru. Tako kot mi pod sedlom začutimo, kje se v konjevem telesu skrivajo napetosti, tako tudi konj začuti, kje imamo probleme mi.

Za učinkovito komunikacijo v sedlu mora biti naše sedišče neodvisno in nevtralno. To pomeni, da konja med gibanjem ne smemo ovirati. Šele nato lahko začnemo razmišljati o tem, da lahko konju s pomočjo sedišča, nog in rok posredujemo navodila. Kako moteče je neuravnoteženo sedišče, smo brez dvoma že vsi izkusili. Ste si kdaj na ramena oprtali nahrbtnik, ki je imel bodisi eno naramnico krajšo bodisi je bil bistveno bolj naložen na eni strani kot na drugi? Ste kdaj tekli za avtobusom z nahrbtnikom, ki je bil nameščen preveč ohlapno in je zato neudobno poskakoval na vašem hrbtu?

Nošenje neenakomernega bremena je na kratki rok zgolj neudobno, na dolgi rok pa sproža kompenzacijske vzorce. Če bi nahrbtnik, ki je na eni strani bolj naložen kot na drugi, nosili vsak dan po nekaj ur, bi vas verjetno kaj kmalu pričel boleti hrbet ali pa morda ramena. Vsakič, ko bi nosili nahrbtnik, bi neenakomerno obremenjevali svoje mišice, kar bi sčasoma vodilo v neenakomeren razvoj mišic in asimetrije v telesu. Nič drugače ni s konjem, ki nosi jahača, ki ne sedi uravnoteženo. Če želimo, da naš konj v delu napreduje, se moramo naučiti, kako sedeti nevtralno in neodvisno.

Če želimo napake odpraviti jih moramo najprej razumeti

Jahanje je eden izmed športov, kjer sta uravnoteženost in simetrično delovanje telesa izjemno pomembna. Pomen simetrije je pri jahanju toliko bolj pomemben, ker športnik ni odgovoren le za svoje telo, temveč tudi za konja. V veliki meri je odvisno od jahača, kako lahkotno se bo konj gibal.

Vendar pa simetrija ni naravno prisotna v naših telesih. Vsi smo že ob rojstvu nekoliko asimetrični, te asimetrije pa se z leti običajno še bolj poudarjajo preko navad, ki jih izoblikujemo v življenju. Tako imamo načeloma vsi eno stran telesa močnejšo – ena roka je dominantna, ena noga je odrivna.

Ko se usedemo na konja, moramo stremeti k temu, da asimetrije odpravimo in najdemo resnično ravnotežje. To je dolg proces, pri katerem nam močno pomaga, če razumemo, kaj natanko nas ovira pri napredku. Veliko jahačev se srečuje s podobnimi težavami. Marsikateri od nas ima težave s pravilnim položajem spodnjega dela noge, s pravilno držo ali z umirjanjem rok. Te napake bomo mnogo lažje odpravili, če vemo, od kje izvirajo. Tako je na primer za jahače, ki imajo težave s tem, da se jim prsti na nogi obračajo navzven, značilno, da imajo pretirano napete zadnjične mišice, kar negativno vpliva na položaj celotne noge.

Dokler bo tak jahač poskušal težavo popraviti tako, da bo napenjal še več mišic in prste na silo obračal navznoter, bo napredek minimalen. Četudi mu na ta način uspe prste obdržati v pravilnem položaju, bo položaj noge sicer pravi, vendar bo njegovo telo nesproščeno, zaradi česar mu bo mnogo težje sedeti v sedlu. Boljši rezultat bo dosegel, če se loti reševanja resničnega vzroka, ne zgolj odpravljanja simptomov.

Mit o mišicah centra

Vse se začne s sediščem in z njim povezanimi mišicami. Če želimo doseči dober položaj rok in nog, moramo najprej začeti pri razvijanju dobrega sedišča. Ta je namreč alfa in omega jahanja. V zadnjem času pogosto naletimo na izraz mišice centra in njihovo povezavo s pravilnim sediščem. Pogosto se poudarja, da je potrebno razviti močan center, da preprečimo oziroma izboljšamo bolečine v hrbtu in razvijemo boljše ravnotežje ter držo.

Po navadi se zatakne pri vprašanju, katere pravzaprav so mišice centra. Odgovor na to je odvisen od tega, katerega strokovnjaka vprašamo. Ker ni enotne definicije mišic centra, se za center pogosto smatra zgolj površinske trebušne mišice, zloglasni »six-pack« oziroma rectus abdominis, ki ga ljudje največkrat krepijo z neskončnimi serijami trebušnjakov.

Vendar pa so mišice centra mnogo več kot to, poleg trebušnih vključujejo tudi hrbtne mišice, globoke ledvene mišice, mišice medeničnega dna in trebušno prepono. To je veliko število mišic in če bi vse napeli med jahanjem, ne bi prišli nikamor. Zato je izraz, da je med jahanjem potrebno imeti napete mišice centra, neustrezen.

Nekatere mišice je potrebno aktivirati, druge sprostiti ali jih uporabljati le po potrebi, recimo med prehodi. Bolj kot sama moč in sposobnost napenjanja, je pri mišicah centra pri jahanju potrebna kontrola. Dober jahač ima predvsem zelo dobro kontrolo nad mišicami centra. To ne pomeni, da jih med jahanjem ves čas napenja vso moč, pomeni le, da jih zna aktivirati in jih zna sprostiti po potrebi.

Razvijanje pravih mišic

Jahanje je šport kot vsak drug, zato je dobra telesna pripravljenost jahača zelo pomembna. Samo jahanje sicer razvija mišice in jača kondicijo, vendar je priporočljivo, da se jahači telesno udejstvujejo tudi na druge načine. Jahanje zahteva dobro koordinacijo vseh mišic v telesu, zato je najbolj priporočljivo, da se ukvarjamo z obliko vadbe, ki telo obravnava celostno.

Ciljanje specifičnih mišičnih skupin z določenimi vajami, kot so na primer trebušnjaki, bo manj učinkovito, saj za jahanje potrebujemo več kot le izrazite trebušne mišice. Zaradi tega se jahačem bolj kot »vežbanje« na fitnes napravah priporoča vadbe, kot sta na primer joga ali pilates.

Cilj tovrstnih vadb ni zgolj rast mišic, temveč pravilna uporaba mišičnih skupin in koordinacija celotnega telesa, natanko to, kar potrebujemo na konju. Poleg pravilnega razvoja mišic je pomembno, da jahači poskrbimo tudi za to, da so naše mišice zdrave. Vse več jahačev se zaveda, kako je pomembno, da konjeve mišice ohranjamo v dobri formi, zaradi česar svojemu konju občasno privoščijo športno masažo, da se razrešijo manjše zakrčnine in težave v mišicah.

Enako bi morali jahači privoščiti tudi sebi. Zakrčen jahač z bolečinami v mišicah namreč konju ne bo omogočal lahkotnega gibanja. Zato nikar ne pozabimo poskrbeti zase, da bomo lahko koristili našim konjem.

Razvoj dobrega sedišča traja mnoga leta

Ko opazujemo resnično dobrega jahača, nas najprej presune izjemna lahkotnost, s katero se giblje. Tako kot resnično dober konj, se tudi gibi resnično dobrega jahača zdijo povsem brez truda. Jahač na konju daje vtis, da je popolnoma sproščen, pa vendar je vsem, ki so kdaj sedeli na konju, jasno, da njegove mišice trdo delajo. Zasledovanje te sproščene napetosti bi moral biti cilj vsakega jahača. Kako jo doseči, pa je marsikomu popolna uganka. Vsi se verjetno še spominjamo prvih nekaj ur na konjskem hrbtu. Nekoordinirano premetavanje v lahkem kasu in trud, ki smo ga vložili v to, da smo se z vsemi močmi držali na konju, je za začetek popolnoma normalen.

Da prepreči padec in ohranja ravnotežje, jahač začetnik napenja večino mišic v svojem telesu. Zaradi tega je jahanje na začetku izjemno naporno. Postopoma, ko jahač razvije boljše ravnotežje in koordinacijo, ugotovi, da lahko vse več ter več mišičnih skupin sprosti in se pri tem vseeno obdrži na konju. Tedaj jahanje postane mnogo lažje, jahač pa bolj uravnotežen. Vendar pa je ta točka šele začetek učenja. Ko jahač osvoji koordinacijo, potrebno za sledenje konjevemu gibanju, se začne proces razvijanja neodvisnega sedišča in pravilne uporabe mišic. V tej fazi je resnično dober trener nepogrešljiv.

V tej fazi se prepogosto uči različne jahalne manevre, na osnovno držo in biomehaniko jahača pa se rado pozabi. Večinoma so popravki, ki se nanašajo na jahača, zreducirajo na »pete dol!« ali »zravnaj se!« Vendar pa to preprosto ni dovolj. Namesto, da trener v nedogled ponavlja »pete dol«, se je potrebno posvetiti vprašanju, zakaj jahač pete kar naprej vleče gor.

Morda ima zakrčene mečne mišice, morda se konja pretirano oprijema s koleni. Resnično dober trener je tisti, ki nam ne bo zgolj povedal, kaj moramo spremeniti pri svojem načinu jahanja, ampak nam bo pokazal, kako naj to storimo. Prepoznavanje vzrokov napak je prvi korak k izboljšanju jahačeve biomehanike.