Temeljna oskrba konj

Avtor članka: Ajda Mav
Deli s prijatelji

Temeljna oskrba konj je precej širok pojem, saj jo v praksi do določene mere narekujejo okolje, v katerem konj biva, namen uporabe konja in zmožnosti (fizične, časovne in finančne) ljudi, ki zanj skrbijo. Kljub temu pa je pri oskrbi konj treba slediti tudi naravnim smernicam, ki jih določa ustroj konja.

Bivanjski prostor

V naravi živijo konji v čredah na odprtih prostranih planjavah, kjer naredijo v iskanju hrane na desetine kilometrov na dan, nimajo stalnega domovanja in so prilagojeni na življenje v vseh vremenskih razmerah. Ker pa je pri udomačitvi konj prišlo do njihove omejitve na manjši prostor, je pri nastanitvi pomembno upoštevati vse konjeve naravne potrebe – po družbi, prostoru in dostopu do hrane in vode.

Najprimernejša nastanitev, glede na konjev naravni ustroj, je nastanitev na način proste reje oz. v t. i. odprtem hlevu, kjer ima konj v velikem ograjenem prostoru neomejen dostop do odprtih in/ali pašnih površin, zavetja, hrane, vode in tudi drugih konj v čredi.

Druge možnosti nastanitve so še nastanitev v tekalnem boksu (lauf boksu), kjer ima konj na voljo prost izstop iz boksa v zunanji ograjeni prostor, a je prostorsko ločen od preostalih konj v hlevu, in nastanitev v boksu brez prostega izhoda v zunanji del ograde.

Konjem, ki so nastanjeni v boksu, je treba zaradi njihove potrebe po stalnem gibanju in družabnih stikih omogočiti, da preživijo del dneva v večjih ogradah na prostem, v družbi enega ali več konj. Konji so čredne živali in imajo zelo kompleksno izdelane medsebojne odnose, zato je stik z drugimi člani črede bistvenega pomena za njihovo dobro počutje.

Nastanitev v zaprtih prostorih brez izhoda na prostost in na privezih je za konje neprimerna in lahko vodi v njihove zdravstvene težave in v razvoj vedenjskih motenj.

Hrana

Konji so občutljivi jedci. Za svojo velikost imajo namreč majhen želodec, zato morajo uživati manjše količine hrane čez cel dan.

Osnova njihove prehrane sta seno in v pašni sezoni sveža trava. Seno je treba dati konjem na razpolago ves čas ali pa oblikujemo dnevno več obrokov, med katerimi pa naj ne bo večurnih presledkov. Pri izbiri suhe krme pa je treba paziti, da izbiramo le seno, torej prvo košnjo, saj so preostale košnje (otava, otavič) za konje premočne in lahko taka krma povzroči zdravstvene težave in težave s kopiti.

Raznolikost in kvaliteta pašnikov sta odvisni od pokrajine in njihove nadmorske višine, zato je tudi vnos hranil s pašo različen. Pri uvajanju paše pa moramo paziti, da spustimo konja na pašnik, ko je trava za pašo primerna, to je maja, junija; mlada trava povzroča težave pri presnavljanju in posledično zdravstvene težave in obolenja kopit.

Poleg sena naj imajo konji na razpolago tudi prost dostop do soli, ki jim jo zagotovimo s postavitvijo lizalnih kamnov v njihov bivalni prostor. Konj tako samostojno izbira količino vnosa soli. Pomembno je tudi, da dobiva ustrezne količine vitaminov in mineralov, kar lahko uravnavamo z dodajanjem vitaminsko-mineralnih prehranskih dodatkov, ki jih izberemo glede na osnovno sestavo konjeve prehrane in njegovih potreb po njih.

Neustrezna prehrana konj (napačna vrsta hrane ali neustrezna količina, premalo vode itd.) lahko povzroči tudi koliko, to pa je lahko za konja pogubno, zato sta pri hranjenju konj nujni natančnost in previdnost.

Konji, ki so redno vključeni v delo, imajo večje potrebe po energijsko bogatejši hrani, zato jih hranimo tudi s koncentrirano krmo. Vrsta in količina te naj ustreza pogostosti in zahtevnosti konjevih obremenitev, izogibajmo pa se predvsem krmilom z visoko vsebnostjo žit in melase oz. drugih sladkorjev.

V Sloveniji je večina rekreativnih konj pretirano hranjena, posledica pa so presnovne oz. hormonske težave (cushingova bolezen) in obolenja kopit (laminitis).

Poleg hrane mora imeti konj ves čas na razpolago vodo. Dostop do vode jim lahko omogočimo iz napajalnikov (pitnikov) ali zbirnih posod, voda mora biti čista, posode pa dovolj velike, da lahko konj z gobcem neovirano pride do vode.

Družba

Konji so po naravi čredne živali, zato jim je treba zagotoviti stik z drugimi pripadniki njihove vrste. Najboljše je, če lahko živijo v okolju, ki jim omogoča neprekinjen stik z drugimi člani črede. Če to ni mogoče, jim je treba zagotoviti, da lahko večji del dneva preživijo z enim ali več konji v izpustu. Družabnike za našega konja je dobro izbirati glede na njegovo starost oz. naravo. Starejši konji bodo bolj umirjeni v družbi drugih starejših konj, medtem ko potrebujejo mladi konji bolj živahne družabnike, s katerimi se bodo lahko igrali in jim tako ne bo dolgčas, zato je smiselno konje združevati v skupine, ki so si po starosti blizu.

Starejši konji v kombinaciji z mlajšimi pa bodo načeloma pozitivno prispevali k vzgoji mladih. Prav tako je dobro, da glede na naravo konja združujemo bolj podredljive posameznike s tistimi, ki izražajo bolj dominantno naravo, več dominantnih konj skupaj pa lahko vodi do poškodb. Vsako združevanje konj pa naj poteka postopoma in vedno pod našim nadzorom.

Če konjem ne omogočamo stika z drugimi posamezniki njihove vrste, lahko taka osamitev povzroča stres in depresijo, to pa vodi v zdravstvene težave in razvoj neželenih vedenjskih vzorcev (občutljivost, reaktivnost, agresija itd.).

Gibanje

V naravi konji ves dan iščejo hrano in se tako večji del dneva gibajo in prehodijo na desetine kilometrov. Med pašo se v glavnem počasi premikajo in večino svoje poti prehodijo, le ob preplahu ali igri se poženejo v dir in izvajajo gibe, ki zahtevajo več energije. Ker je njihovo telo ustvarjeno za tako življenje, je treba konju za njegovo dobro psihofizično stanje  poleg gibanja, ki ga od njega zahtevamo pri delu na tleh in jahanju, omogočiti tudi dovolj prostega gibanja.

Naš plan treningov ali rekreativnega ukvarjanja s konji obsega namreč le nekaj ur na teden, v primerjavi s 23 urami v dnevu, ki jih konj preživi brez nas, zato bo pri oblikovanju konjeve telesne kondicije prevladal prav vpliv prostega gibanja.

Priporočamo tudi: Moj prvi konj – 1. del

Nega konja

K osnovni negi konja štejemo redno krtačenje, razčesavanje grive in repa ter čiščenje kopit, kar počnemo po navadi pred druženjem ali pred delom s konjem. S krtačenjem očistimo s konja umazanijo in znoj in se prepričamo, da nima poškodb ali drugih zdravstvenih težav (glivice, rape itd.).

V toplejših mesecih, ko dnevna temperatura preseže 20 stopinj Celzija, oziroma če imamo za konje na voljo zaprto kopalnico z ogrevano vodo, konje tudi umivamo oz. tuširamo. Tuširanje služi tako čiščenju kot tudi hlajenju konja v vročih dneh.

Oskrba kopit

Ob redni dnevni oz. tedenski negi konja pa je treba redno skrbeti tudi za njegova kopita. Kopita jim namreč ves čas rastejo, in ker naredijo v ujetništvu dnevno premalo kilometrov, da bi si jih sami dovolj obrusili, jih je treba mesečno obrezovati in s tem ohranjati pravilno in funkcionalno obliko kopit.

Nepravilna oblika kopit namreč vpliva na nepravilno stojo, držo in nepravilno biomehaniko konja; na kopitih, ki niso v skladu z njegovimi biomehaničnimi potrebami, se konj ne more pravilno gibati. To lahko povzroča neudobje, bolečine in zaradi nepravilnega gibanja tudi poškodbe. Kopita je treba oskrbeti v rednih presledkih od 4 do 6 tednov.

Veterinarska oskrba

Zdravje in dobro počutje konja sta medsebojno tesno povezana. Veterinarja potrebujemo najpogosteje ob pojavu bolezenskih znakov ali spremenjenega vedenja, ki bi lahko nakazovalo na bolezen, bolečino, ob pojavu kolike (črevesni krči) in ob poškodbah. Za zagotavljanje zdravja in dobrega počutja je treba konju omogočiti vse elemente temeljne oskrbe (naštete zgoraj) in delovati proaktivno, poleg tega pa je treba letno poskrbeti tudi za redni veterinarski pregled, to je najpogosteje pregled zob, pregled ob cepljenju oziroma veterinarski posvet ob razglistenju (odpravljanju zajedavcev).

Konjem zobje rastejo vse življenje in v naravi bi si jih primerno obrabili že ob prehranjevanju z raznoliko hrano (travne bilke, listi, korenine, lubje itd.). V ujetništvu pa konji nimajo dostopa do tako raznovrstne hrane, in ker je ob tem skupni dnevni čas hranjenja pogosto tudi krajši, zobje prekomerno rastejo. Enkrat letno je zato treba z veterinarjem preveriti stanje zob in jih ustrezno pobrusiti. Mladi konji običajno redko potrebujejo brušenje zob, lahko na vsakih nekaj let, starejšim konjem pa je zobe priporočljivo preverjati in brusiti pogosteje, enkrat ali dvakrat letno.

Poleg drugega je treba konje tudi večkrat letno razglistiti, a je pogostost tega smiselno določiti glede na njihovo potencialno izpostavljenost infekciji z zajedavci in s preverjanjem stanja zajedavcev z različnimi diagnostičnimi metodami (pregled blata, pregled krvi, bioresonančni pregled na zajedavce itd.).

Veterinarji nas po navadi spremljajo tudi v različnih fazah razmnoževalnega procesa (osemenitev oz. pripust, oskrba breje kobile, kotitev in oskrba žrebeta) in ne nazadnje, ko se moramo od svojega konja posloviti.

Priporočamo tudi: Veterinarska oskrba konj

Skrbništvo konja je za človeka lahko tudi precejšen zalogaj, saj terja od nas čas, energijo in tudi finančna sredstva, zato je treba temeljito premisliti, kakšne razmere smo sposobni konju omogočiti in koliko smo se pripravljeni na tej skupni poti o konjih izobraževati ter se uriti v konjarskih in jahalnih veščinah. Mi smo namreč tisti, ki si je izbral, da bo svoje življenje delil s temi prijaznimi velikani, zato pa smo odgovorni tudi za zagotavljanje njihove dobrobiti.